Dediščina Goričkega
Dediščina je del nas, del okolja in družbe v kateri živimo. Obdaja nas povsod: v domovih, stavbah naših vasi, gradovih, kapelicah, cerkvah, muzejih in zbirkah, vse do arheoloških najdišč. Dediščina niso le najdbe, dolgočasni zidovi in zaprašena umetnost, temveč tudi spretni prsti obrtnikov in umetnikov, uporabni tradicionalni izdelki, moderni rokodelski spominki. Pa tudi pesem, ples in zgodbe naših dedkov in babic, katere pogosto spremlja vonj in okus tradicionalnih jedi.
Tromejnik
Tromejnik je kulturno zgodovinski spomenik na nadmorski višini 388 m. Vsaka stran piramide nosi grb ene izmed mejnih držav, obrnjen v smeri te države ter letnico te države (M-4.6.1920, A-10.9.1919). Tromejo je 31. 6. 1924 sem postavila mednarodna razmejitvena komisija.
S trianonsko pogodbo dne 4. 6. 1920 je bilo Prekmurje dokončno priključeno v Jugoslovansko državo.
Slovenski grb je na tromejnem grbu nameščen leta 1993.
Mozaik v cerkvi svete Helene
Pater Marko Rupnik je obiskal Pertočo na binkošti leta 2004 in po ogledu cerkve dejal: »Tukajšnji verniki si zaslužijo lepšo cerkev, kot je ta dvorana!« Vsa naročena dela so bila opravljena do prihoda 14 mozaičarjev 25. 11. 2009. Mozaik je bil končan v štirih dneh. Veliko je bilo radovednežev od blizu in daleč, ki so opazovali, kako nastaja iz malih kamenčkov veličastna mojstrovina. To je doslej edina cerkev v Sloveniji, kjer je po Rupnikovi zamisli tudi preurejen celoten prezbiterij: oltar, ambon, krstilnik, tabernakelj in stopnišče, ki skupaj z mozaikom tvorijo celoto z globokim verskim sporočilom.
Lončarstvo
Lončarska obrt je poleg tkalstva najpomembnejša med obrtmi in vrstami domače delavnosti v Prekmurju.
Geografsko in zaradi različnosti pri izdelkih ločimo dve skupini prekmurskih lončarjev: filovsko in goričko. Lončarji dobrovniške in bogojinske župnije so se začeli v 18. stoletju združevati v cehe. Konec 19. stoletja naj bi bilo po ustnem izročilu v Filovcih 90 lončarjev. Veliko lončarjev je bilo tudi na Kobilju, kjer je zadnji lončar prenehal delati leta 1960. Središče goričkih lončarjev so bili Moščanci, lončarili pa so bili tudi v Pečarovcih, Lončarovcih, Fokovcih.
Kačeva mlaka
Legenda o zmaju Kaču je ena od številnih zgodb in pripovedk, ki so se tukaj ohranile v pisani ali govorni verziji.
Zmaj Kač se je vsako jutro kopal v svoji mlaki, nedaleč od največjega gradu na Slovenskem. Svojo lepo, bogato krono je pri tem vedno odložil ob ribnik, kjer je bila lahek plen. Želel pa si jo je samo eden od tukajšnjih prebivalcev – namreč sam grof.
Razpisal je tekmovanje za neverjetno nagrado.
Ali je komu uspelo odnesti krono, kaj je naredil Kač in kakšna je bila nagrada – vse to so skrivnosti zgodbe, katero lahko izveš samo na Goričkem.
Domače koline z bujto repo
Nekdaj so bujto repo postregli le pozimi, v času kolin, dandanes pa je na domači mizi kot tudi po turističnih kmetijah in drugih gostilnah v vseh letnih časih. V preteklosti so k repi jedli črn kruh in v pečici ali štedilniku pečen ali kuhan krompir, v današnjem času pa se zraven bujte repe najpogosteje postreže krvavice (ajdove, prosene, krvave), ki se naredijo na kolinah. Ob tej priložnosti so naredili tudi druge mesne izdelke, tako kratkotrajne (klobase, krvavice, žolca, tlačenka) kot dolgotrajne (želodec, domače klobase, prekajeno meso, mast, ocvirki, zaseka).
Žganjekuha
Kuhanje žganja (žganica, palinka) je bila precej razširjena dejavnost kmečkega prebivalstva. V Prekmurju žgejo jeseni in pozimi, ko ni večjega kmečkega dela. Kakovost žganja je odvisna od nabranega in zavretega sadja ter potrpežljivosti “žganjarja”. Žganje je destilat raznih skvašenih rastlinskih sokov. Več je sadnega sladkorja, večja je količina pridelanega žganja. Najpomembnejša priprava za kuhanje žganja je bakren kotel iz dveh delov: spodnjega dela in kape. Žganje je kuhano iz sliv, vina, jabolk, hrušk, vinskih tropin, češenj in drugega razpoložljivega sadja. Prvo žganje, ki priteče iz kotla, je plaviš, đarkan, đarkenj, ficko, cik; drugo dobra palinka, žganica, šnops; zadnje je najga, plaviš, prunt. Žganja se je veliko spilo, vedno pa je bilo pri hiši za vrastvo ali zdravilo.
Kapela v Stanjevcih
“Prevecs lejpo, vsze hvále i prestímanya vrejdno vrejloszt szo szkazáli Sztányovszki evang. verniki. Od nyih je tüdi odneszao bojnszki vihér zvon, zselezen zob vrejmena pa na nikoj szpravo zvovník. Na meszto ednoga zvoná szo szi zdaj 2 zvoná szpravili nazáj; ednoga 82 kg. Drügoga 52 kg szmécsave; i meszto prosztoga, leszenoga zvoníka szo szi krepek, sznájzsen zvoník zozidati dáli. Zvonouv cejno szo nyim nyihove obcsine vrli vere dományi z-Amerike poszlali, 110 dolárov, to je 35.000 koron. Za zvoník szo pa lajnszko leto szamí cigeo vdarili, zsézsgali ga. Letosz szo ga zozidati dáli, potreben lejsz za rust darüvali, vszakomi delavci i mestri sztrosek dáli i zvün toga escse blüzi 70 jezero koron vöplácsali na nyega. Fundus za zvonik szo † Zakocs János darüvali. Szept. 16.ga je goriposzvetseni zvoník i szta prejkdániva zvoná szvojemi zrendelüvanyi vu nazocsnoszti nezracsunane vnozsine. Predgala szta Luthár Ádám püconszki i Godina Stevan petrovszki dühovnik; Sztanyovszka dalárda je pa pod vodsztvom Varga Endre kántora lejpo szpejvala.
Te besede o posvetitvi stanjevske kapele, davnega 16.septembra 1923 leta, so zapisane v Düševnem lisztu z dne 20. september 1923.
Kapela je bila obnovljena leta 2005.
